Razvezani jezik, spol in seksualnost

Govor o spolu in seksualnosti je nerodna zadeva. Je pravzaprav zadrega, v kateri se lahko znajdemo vsi. V knjigi Razvezani jezik XXXY smo izbrali 470 izrazov, ki se nanašajo na moške, ženske, spol in seksualnost v najširšem pomenu besede. V spletni bazi Razvezanega jezika smo zajeli okoli 1000 člankov, kar pomeni, da se skoraj četrtina vseh vsaj v enem od pomenov nanaša na izraze za ženski in moški spol, z najrazličnejših fizičnih, značajskih ali diskurzivnih vidikov, ter množico izrazov za seksualnost, organe, prakse, usmerjenost itn. To kaže, da je govor o seksualnosti ne samo aktualen in domala vseprisoten, ampak tudi lingvistično izredno inovativen.

Toda kako sploh govoriti o seksualnosti? Problem je poglobljeno raziskoval Michel Foucault: pojem seksualnosti, kot ga razumemo danes, je proizvod t. i. scientia sexualis in je zgodovinsko vezan na 19. stoletje. Seksualnost je tako učinek zgodovinsko izpričanih diskurzivnih praks. (1) Če poskušamo po sledeh Foucaulta brati Razvezani jezik, se hitro izkaže, da neobeleženega ali »nevtralnega« govora ni. Zdi se, da prevladujejo trije tipi govora o seksualnosti: prvi je medicinski, ki z znanstveno natančnostjo nakazuje na objektivnost in distanco /penis/. Vzporedno se pojavlja vulgarni /kurac/, ki je lahko že na meji obscenega ali pa to mejo celo prestopa. Imamo pa še povsem »naivni«, otroški govor /lulček/, za katerega se zdi, da s tem, ko s svojimi poimenovanji pomen seksualnega izraza semantično zameji na izločanje, morda rešuje nekakšno nelagodje tudi v govoru odraslih. Vsaka od teh treh razsežnosti govora je na svoj način močno obeležena in videti je, da tudi tu, tako kot pri Freudovem »seksualnem razsvetljevanju otrok« (2), plujemo med Scilo in Karibdo. Tem trem vrstam govora pa se zoperstavlja nekakšna posredna alternativa, ki je v Razvezanem jeziku še posebej prisotna: gre za indirektni – najpogosteje metaforični – govor, v katerega so vtkani elementi humorja /putin/. Prav paradoksalno je ta metaforični in humoren način morda še najbolj »nevtralen«, saj zaobide tako infantilno kot obsceno in strokovno-medicinsko, z njim pa se nemara lahko ognemo tudi »ranljivemu govoru«. (3)

Poleg izrazov, ki se de facto nanašajo na seksualnost, najdemo tudi izraze, ki so bili prej seksualni, a so ta pomen izgubili in se semantično izpraznili. Sem spadajo med drugim vse vrste kletvic, oznake za osebe /kateri kurac me je zaparkiral/ itn. Na drugi strani imamo povsem običajne, prvotno nezaznamovane besede in besedne zveze, ki v določenih kontekstih skozi metafore in druge jezikovne operacije pridobijo seksualne konotacije /cabrio, enooki kačon, penzelj .../. Prav tu je inovativnost domala brez meja in zato je Razvezani jezik v beleženju mnogoterih rab še posebej dragocen.

Kaja Dolar

(1) M. Foucault (2010), Zgodovina seksualnosti, Ljubljana: Založba ŠKUC , str. 53 in nasl.
(2) S. Freud (2006), Spisi o seksualnosti, Ljubljana: Analecta, str. 7–15.
(3) J. Butler (1997), Excitable Speech. A Politics of the Performatve, Routledge: New York & London, str. 46 in nasl.

Besedilo je uvodnik v knjižno izdajo Razvezani jezik XXXY (2014)