uredipripomnizgodovina članka
Tweets by @razvezani

SVEŽE

Ova noč nije tvoj dan, fegotl, Pizda mi greš na kurac tip mona ej, tvitlica, kletvice v slovenščini, skromnoustenje, Anti stresprisiv, mašingever, Dobil je nogo, javnica, poslovenščen, šiptopek, nič več ne bo tako, kot je bilo, kruhić, javništvo, gelender, polnohlačarstvo, ferdidurke, Vragu na roge, žvekljast

več >>

KLJUČNE

ženska (153), kletvica (118), moški (85), kleti (80), seks (80), šola (76), avto (73), preklinjanje (70), alkohol (68), delo (57), Ljubljana (57), politika (55), hrana (53), otrok (51), denar (49), rit (49), spolnost (47), penis (47), pijanost (45), neumnost (42), pijača (39), šport (35), drek (35), pitje (34), motor (33), voda (32), nič (32), jezik (31), fuk (31), čas (31)

vse ključne besede >>

SLOVAR
Naslovnica
Najnovejša gesla
Naključno geslo
Gesla po abecedi

za družabene

> @razvezani na tviterju
> @razvezani na fejsu
> in na Kulturniku

za pametne

> Razvezani za iTelefone
> Razvezani za Androide

PRISPEVAJTE
Kako naj se lotim?
Dodajte novo geslo
Napišite nov članek
Dopolnite star članek

Razvezani jezik - kaj je to?
Priobčitve
Podobniki

BERITE
Gostujoče pero
Teorija in praksa
Ali veste, da ...

Pišite uredniku

What is this?







ddr_znak.png

Vrt brez vrtnarja, pastirji brez ovc, jezik brez krmarja

Pred meseci sem v pismu bralca največjega slovenskega dnevnika našel staro prispodobo v zvezi z jezikom. Pisec je pritrdil mnenju, da mora biti slovenski jezik živ in prožen; toda kot mora vrtnar rastline obrezovati in puliti plevel, če hoče imeti urejen vrt, je treba tudi iz jezika moteče sestavine in pojave odstranjevati, če ga hočemo lepega in urejenega.

Človek je imel prav, le nekaj je spregledal: vrt in jezik nimata skupnega imenovalca. Vrt je resda prispodoba kultiviranosti, urejenosti in lepote: vanj se zatečemo po mir, po zrak; če imamo zelenjavnega, se lahko vanj zatečemo tudi po zelene dobrote. Toda z vrtovi ne more preživeti ne človeštvo ne živalstvo ne rastlinstvo našega sveta. Za to so potrebni deževni pragozdovi, savane, močvirja, stepe, gozdovi, loke, polja, pašniki, njive. Šele iz tega izpeljimo tudi prispodobo z jezikom: jezik ne živi samo v dveh razsežnosti narobe-prav ali grdo-lepo. Jezik je povsod, kjer je treba in vredno nekaj reči, kjer bi bilo bolje molčati, kjer je treba kričati, kjer se razumemo in kjer se ne sporazumemo. Šele iz vsega tega jezika nastane dovolj jezikovnega komposta in semena, s čimer lahko vsakdo obdeluje svoj jezikovni vrtiček in se vanj zateka po mir, ljubezen ali karkoli že pač potrebuje. S tem kompostom in semenom lahko naredimo tudi javni park, industrijsko cono, tovorno luko, borzo ali svetišče.

Toda na slovenski jezikovni prostor še vedno večina gleda kot na vrt, kot na prizorišče urejenosti, snažnosti, obrezanosti, razpleveljenosti, domačnosti. V najlepšem kotičku vrta pa živi njegova najdragocenejša prebivalka: lepota jezika.

Lepota dolgo, predolgo vlada v slovenski jezikovni pokrajini. Z železno ročico ljudem napleta nerazumljive stavke, vsiljuje za lase privlečene prispodobe, kopiči naličene besede. Uživa v spletkarskem spletanju zvez med besedami, ki se prav nič ne marajo, niso za skupaj in se zato tudi v jezi razidejo. Ljubosumno je vladarica Lepota iz slovenskih časnikov in knjig izganjala napete zgodbe. Te bi utegnile pritegniti ljudi in ti bi morda začeli množično brati, na jezikovno lepoto pa bi pozabljali, uporna banda neobčutljiva! Lepota je vladala govorici odra, govorici filma. Lepota je zaznamovala vremenske napovedi in literarne nokturne. Trinoginja je poskrbela, da so književne nagrade dobivali samo tisti, ki so pisali lepo in okrašeno, pa nedoumljivo globoko. Ker je kot prebrisana in malce lena oblastnica vedela, da sama ne bo mogla vladati, si je pridobila nekoliko topoumno, a zvesto zaveznico: Pravilnost. Razdelili sta si oblast: Lepota se je zabavala po literarnih salonih in pisateljskih delavnicah, v razpisih za subvencije, pasla se je po kriterijih komisij. Pravilnost je v policijski strah vzela vse ostalo. Le v šolah in medijih sta si včasih hodili v zelje – pa ni bila ta izkušnja nobeni neprijetna.

Pravilnost je postala za večino ljudi zakon. Celo ne zmeraj napisani zakon. To je zelo dobra podlaga za diktaturo. Vsi, ki hočejo javno ali uradno kaj povedati ali napisati, morajo ravnati prav, čeprav nikoli čisto dobro ne vedo, kaj je zares prav in kaj ni. O tem se ne morejo in ne znajo pozanimati sami. To jim nekdo pove; nekdo jim spremeni jezik in besedilo. Ob tem zagotovi, da je popravil samo obliko, vsebine pa se ni dotikal. Samo tistim redkim, ki govorijo in pišejo lep jezik, besedil ni treba popravljati (čeprav agenti Pravilnosti seveda dobro vedo, da bi bilo tudi njim treba vse popravljati, le spodobi se ne). Vsi drugi pa potrebujemo razsodnika, dobrega pastirja, ki jim pove, kaj je prav in kaj ne. Zato marsikdo obupa in se vda v usodo. Posveča se vsebini, ne obliki. Obliko mu popravijo drugi. Nato opazi, da je tudi vsebina drugačna, tudi če samo malo – in ne more nič več pomagati. Obsojeni smo na vrt, ki ga ne urejamo sami; smo ovce, ki brez pastirja ne najdemo ne paše ne družbe drugih ovc. Pastir nas rešuje pred volkovi, ki bi nas nezaščitene v vrtu poklali, nato pa odvlekli in požrli v prvi goščavi.

Omilimo surovost prispodobe: slovensko razmerje do jezika se vendarle počasi spreminja. Jezikovna lepota brez vsebine (in v narekovajih) še prinese kakšno literarno nagrado; pravilnost brez jasnih pravil še vedno ustrahuje veliko tistih, ki pišejo za javnost in v javnosti govorijo. Toda na jezikovnem prizorišču zmagujejo nove sile: sproščenost, pristnost, samostojnost in samozavestnost. Vse to ne pomeni neke brezbrižnosti, pišmevuhovstva, kot radi svarijo poklicni pastirji. Nasprotno: vse to omogoča ustvarjalnost pri oblikovanju besedil in sporazumevanju nasploh. Ne le v literaturi, temveč tudi v vsakdanji komunikaciji. Jezikovna norma je gotovo potrebna, vendar naj bo usklajena s sodobno podobo slovenskega jezika, s potrebami govorcev, predvsem pa mora biti jasna in dostopna. Hkrati pa naj živijo vsi jeziki, ki imajo kaj sporočiti. Kar nam prav zares manjka v slovenščini, je le jezikovna solidarnost: ne razumemo, da imajo pravico biti razumljeni tudi tisti, ki jezika ne znajo ali ne morejo uporabljati tako, kot si predstavljata Lepota in Pravilnost.

Če ne bomo vsi skupaj delali jezikovnega komposta, pa kaj komposta, jezikovnega gnoja, ne bo čez nekaj let čisto nič zraslo. Ne pridelka ne bo ne zlata. Jezik bo ostal brez krmarja in bo izginil.

Marko Stabej

Prvič objavljeno v Air Beletrina št. 41, september - oktober 2004. Objavljeno s privoljenjem avtorja.