babilonski stolp (2019-12-23 22:41:45)

V življenju popotnikov imata razumevanje in nedoumljivost tudi svojo dobro stran. Nerešena uganka se bolj prime našega razuma kot takoj razumljene besede, ki jih spravimo v predal za glasove brez presenečenj. Med kratkim bivanjem v kurdistanskem zaporu mi je zapornik zastavil vprašanje kaj je "bel grad brez vrat". Ves čas, ko sem v glavi obračal uganko, ne da bi jo rešil, se mi ji prikazoval sobesednikov obraz. Vrnil sem se v Tabriz, in ko sem nehal ugibati, mi je moja študentka rekla: "No, seveda, to je vendar JAJCE, otrok bi uganil." Obraz jetnika je izginil hkrati z mojo neodločnostjo, kar dokazuje da nas le ta veže na soljudi vsaj toliko kot gotovost in jasnost. Kar nas vodi naravnost kakor puščica do Babilonskega stolpa.

Naj za agnostike v dveh besedah ponovim zgodbo kot je zapisana v Stari zavezi. Ljudje so vsi govorili isti jezik in so si vtepli v glave, da bodo zgradili stolp, ki bo segal do neba. Jehova, ki se s podvigom ni strinjal, je iznašel stotine različnih jezikov in zmešnjava, ki je zaradi tega nastala, je gradbišče ohromila. Ta zgodba iz Stare zaveze, kot tudi mnoge druge, mi vzbuja dvom. Kako naj verjamemo, da se je vsemogočni in vsevedni Bog lahko vznemiril zaradi načrta, ki je bil ravno tako bedast kot otročji.
Dovolj je, da si ogledamo upodobitve Breughela starejšega in nekaterih drugih slikarjev in takoj razumemo, da je bil ta nesrečni podvig obsojen na neuspeh, v nasprotju z Evklidovo geometrijo in zakoni, ki jih bo kasneje odkril Newton. Naj bodo temelji stolpa še tako široki, poševne stranice se združijo ravno pod prvimi oblaki. Končni rezultat razočara: peščena potica z odrezanim vrhom, kakor pri poročni torti obkrožena s spiralno cesto, kjer se iz glinenih peči in kovačnic dviga dim. Da bi zvozili zemljo do Neba, so potrebovali veliko konj. Bog se je ob tem nepotrebnem mravljišču lahko le zabaval.

V neki drugi židovski tradiciji najdemo bolj verjetno in zadovoljivo različico tega nedokončljivega in nedokončanega stolpa: ljudje so vsi govorili isti jezik. V tistih časih, kot še danes, so se ves čas pritoževali nad vremenom, žene nad možmi, možje nad ženami, tožili o zdravju in o bližajoči se smrti. Ta litanija je postala tako monotona, da nihče ni več nikogar poslušal. Ker se je že vnaprej približno vedelo, kaj bo Drugi povedal, ni nihče nikomur posvečal pozornosti. Le zato, da bi ušli ravnodušju in dolgočasju, smo se vrgli v to bedasto gradnjo. A če verjamemo nekaterim avtorjem, tudi ta izziv ni uspel povleči človeštva iz lakoničnosti in brezčutnosti. Če sem pozorno pogledal sliko Breughela starejšega, se mi je zdelo, da sem tu in tam zaslišal petelinje petje, pok voznikovega biča v mrazu, a nobenega človeškega glasu. Stolp naj bi se gradil v smrtni tišini. Bog je z žalostnim nasmehom opazoval to zmedo in je v svoji neizmerni milosti ustvaril različne jezike, dialekte in narečja, da bi prebudil ugasnjeno radovednost.

Naš razum bolj privlači tisto, česar ne zaobjame kot nekaj, kar je že razumel. Tisti za katerega včeraj še vedeli nismo, je v hipu postal skrivnostna oseba, predmet študija, interesa in hipotez.
Predvidevam, da ste razumeli teh nekaj besed, a če jih niste, se vam prav lahko zgodi, da se jih boste se dolgo spominjali.

Odlomek iz: Nicolas Bouvier, L'Echappée belle - éloge de quelques pérégrins (Metropolis, Ženeva 1996)