SVEŽE
zajebanja, nanoalpinist, čkapi, katoliški FDV, rotator, dacù, samokritika do drugih, rotacija, zaprtljažiti, pohodba, Slovenceljni, pahorjanstvo, ljuctvo, lezbača, Slovenclji, miškolanca, pašekaj, zbroja, zagrebška, rogačKLJUČNE
ženska (173), kletvica (122), moški (96), seks (96), šola (90), avto (87), kleti (80), alkohol (78), delo (77), preklinjanje (72), politika (68), penis (63), rit (62), Ljubljana (62), hrana (61), otrok (60), denar (57), spolnost (53), pijača (48), pijanost (47), neumnost (45), šport (44), drek (44), fuk (42), jezik (40), voda (38), vozilo (37), pička (37), nič (37), čas (37)Slovensko glavno mesto, ki so ga po 1818 začeli pisati Ljublana, kmalu zatem pa Ljubljana. Tako se piše še danes, žal pa ga v zadnjem času nekateri tako tudi izgovarjajo, čeprav zveni strašansko grdo.
Še do II. svet. vojne, je bilo jezikoslovcem popolnoma jasno, da se par LJ izgovarja kot mehki, nebni L, nikakor pa ne kot LJ. Ko je Kopitar začel v Slovenščino uvajati lj in nj, je s tem zapisal glas mehki l in mehki n. Zakaj je uporabil dva znaka namesto enega, kot npr. Čehi, Slovaki ni znano. Verjetno gre za prvi poskus bližanja Slovenščine južno-slovanskim jezikom. Če bi za široki E uporabil isti princip, bi ga zapisal npr. EJ, kot pa vemo se široki E piše Ê. Prav tako bi bilo primerneje, da bi za mehko L uporabil črko L, tako kot
za ozki, široki, ... E uporabl(j)amo le E.
Jože Toporišič pa je v 60. letih namerno začel razširjati laž, da se
LJ bere kot LJ, kar je v temel(j)nem nasprotju z lepim slovenskim
jezikom. To je zapisal v svojo slovnico, preko katere se je v medije
in šolstvo začela razširajti deformacija.
Torej LUBLANA in ne jugoslovansko Ljubljana!